PROJEKT – Hospic, junij 2011 – Metulji otrok v Deželi Vilinskega ključa – CHILDREN BUTTERFLIES IN THE LAND OF FAIRY KEY – HOSPICE

“Radi bi doumeli skrivnost smrti. Toda kako jo boste našli, če je ne iščete v srcu življenja?” Kahlil Gibran – Prerok

Vilinski ključ in Slovensko društvo Hospic – območni odbor Gorenjske sta v mesecu juniju pripravila čudovit projekt oziroma zgodbo z naslovom Metulji otrok v deželi Vilinskega ključa po knjižni predlogi pisateljice Hanni Kach.

Tankočutni zgodbi Metulji otrok v Deželi Vilinskega ključa, smo dodali izpoved družine Frelih, ki je pred dvanajstimi leti izgubila svojo najmlajšo hčer Alenko v prometni nezgodi in izpoved mamice, Vidmar Zinke, ki je izgubila svojega otroka ob porodu.

S tem projektom želimo ljudem ki, se soočajo z izgubo svojih najdražjih za odtenek olajšati njihovo žalovanje.

Umirajočim ljudem in njihovim svojcem pa želimo za odtenek olajšati pot s katero se soočajo v teh težkih trenutkih.

Na tej poti naj Vas pospremijo naslednje misli:

VSAKA IZKUŠNJA NAM JE DANA Z DOLOČENIM RAZLOGOM. NAKLJUČIJ V ŽIVLJENJU NI. TEŽKE PREIZKUŠNJE SO DEL NAS, DEL NAŠE POTI, DEL NAŠE OSEBNE IN DUHOVNE RASTI.

K projektu so pristopili:

EVROPA BLED d.o.o., šola tujih jezikov in prevajanje  http://www.evropa-bled.com/index.html

Podjetje, ki bo prevedlo našo pravljico v angleški jezik. Pravljica v angleškem prevodu, bo objavljena predvidoma 8.10.2011, ob svetovnem dnevu Hospica.

Multimedijski studio, Boris Lausegger, s.p., http://www.videophoto.si .  Produkcija naših pravljic.

Triler Janez (Slovenski oktet)in Maja Triler (dijakinja Umetniške gimnazije v Ljubljani) s čudovito avtorsko skladbo Pot.  Prihajata iz Dolenje vasi. Janez je odličen pevec in član Slovenskega okteta. Majo Triler se spominjamo iz lanskoletne polfinalne oddaje – Slovenja ima talent.  Janez in Maja sta z svojim nastopom že večkrat popestrila dogodke v sklopu Vilinskega ključa. Ogledate si jih lahko pri rubriki Pomoč otrokom.

Slikar Kos Boris – umetniške slike,  http://www.slikarkosboris.si/

Slikarka Miroslava Novak – umetniška slika – geomantija.  Modno svetovanje, oblikovanje tekstilij in organizacija prireditev.

Petra Horvat (študentka na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice in študentka na Fakulteti za  šport – učiteljica plesa)s plesno koreografijo. Prihaja iz Gorij pri Bledu, svojo plesno pot je začela pri 9-ih letih v Blejskem plesnem studiu, kjer pleše še danes. Poleg plesa za lastno veselje, zelo rada poučuje tudi mlajše in predaja znanje.  Poučuje predšolske otroke, jazz balet in družabne plese. Otroci so ji navdih in vir energije. Osebno pleše  jazz balet, hip-hop in disco dance.

Manca Ogorevc z vlogo mamice.  Igralka Manca Ogorevc je ze več kot desetletje članica Slovenskega ljudskega gledališča Celje, kjer je ustvarila številne vloge med njimi Velmo Kelly v Chicagu (Ebb-Foss-Kander), Stello v Tramvaju Poželenje (Williams), Marjo Antonovno v Revizorju (Gogolj), Kresido v Troilus in Kresida (Shakespeare), Starko v Stolih (Ionesco), Magdaleno v Dom Bernarde Alba (Lorca)….. Za vlogo Maričke v Moderndorfrjevi komediji Na kmetih je prejela nagrado Žlahtna komedijantka. Pogosto je nastopala tudi v predstavah za otroke (Ostržkove dogodivščine, Dvojčici, Čarovnice, Mojca Pokrajculja….) Trenutno igra Muco Maco v Mačku Muriju Kajetana Koviča. Poleg diplome iz dramske igre na AGRFT je zaključila tudi študij sociologije na FDV. Živi na Bledu in je mati treh otrok.

Tina Modlic – Make up storitve – poslikava naših malih metuljev . Tina o sebi: Poklic vizažistke je moja strast, s katero izražam kreativnost in umetniški talent. Šolanje na Akademiji za Inovativnost mi je omogočilo učenje s priznanimi vizažisti, kot so Romana Marolt, Mateja Pregelj, Sonja Murgelj, Branko Brzin in Romeo Gorla.. Sodelovala sem že pri projektih: Mobitel, Telekom, Ilirija, delam na TV Golica, posnela veliko videospotov, reklam, fotografije za Playboy, Ona, otroški Živ Žav v vrtcu Hans Christian Andersen…..

http://www.makeup-modlic.si/167/pustne-poslikave   www.makeup-modlic.si

Frizerski studio Moda M, Mirjana Brešič – urejanje prinčesk naših malih metuljev

Slovensko društvo Hospic – Območni odbor Gorenjske: Ga. Mira Stušek, Urška Humar in Stana Krebs Pintar.

Vilinka in vilinčice iz Dežele Vilinskega ključa: Alenka Kos – www.vilinskikljuc.si , Maja Svetina –  Salon za nego psov Lucky, Kos Leja – https://www.vilinskikljuc.si/blog.html

Izpoved družine Frelih

Alenka,ti angel nebeški, nas spremljaj naprej, v božjem naročju zavetje imej.

S to željo na beli marmornati knjigi nas nagovarja verz, vedno znova in znova, ko na blagoslovljeni zemlji prižigamo svečke. Da, že več kot dvanajst let je od pomladnega, takrat v snežno belino odetega dne, ko je pred hišo ustavil policijski avto. Trinajst let je bila stara Anita, Alenkina sestra, ki se je ravno takrat pred hišo igrala s psičko Belo. Policist je odprl vrata, preveril naslov in jo vprašal, ali so starši doma. Ko sva z ženo Mileno zagledala policista, sva odrevenela. »V tistem gozdičku,« je dejal, »pet minut od tod je vaša Alenka ob trčenju avtomobila izgubila življenje …«.

Dan ni bil več bel, postal je črn, žalosten, postal je dan, ki si ga nihče ne želi – nikoli! Pravzaprav ne vem, kako smo preživeli. Danes se sprašujemo, kaj se je v tistem letu še dogajalo, pa nismo dojeli drugega kot množico žalostnih obrazov, ki so nekam hiteli, mnogi tudi do nas. Skušali so se izraziti, eni tako, drugi drugače, čutili smo, da nismo sami. Potrebovali smo zrak in čas. Da, čas, ki zdravi rane. A le-tega še dolgo ni bilo. In uboga Anita, ki je v najbolj občutljivih letih ostala brez sestrice, najboljše prijateljice. Nekoč je rekla, da se je počutila, kot bi ji kdo izpil kri.

Ustrašil sem se posledic in nagonsko reševal ostanek družine; našo brezciljnost, odmaknjenost, apatijo in bog si ga vedi, kaj še vse. Vse zunanje stvari postanejo povsem nepomembne. V nekem trenutku sem se zavedel, da poleg ljubljene najmlajše Alenke lahko izgubim tudi ženo in pa Anito, nebogljeno Anito, ki ni smela dobiti varljivega občutka, da imamo Alenko rajši kot njo. Mene je reševalo to, da sem se zavedel, da se nimam pravice smiliti sam sebi, da samopomilovanje ne pelje nikamor, ne rešuje ničesar.

Do medsebojnih obtoževanj ni prišlo, pravzaprav smo se izredno zbližali. Otroci in družina so se nam zdeli že od nekdaj najbolj pomembna stvar na svetu. Veliko smo se pogovarjali in skupaj preživljali večino prostega časa. In prav misel na to, da smo z Alenko preživeli veliko časa, nam je bilo v tolažbo. Zagotovo sva z ženo tudi kaj zamudila, posebno, ko človek pride utrujen iz službe in rečeš: »Daj, počakaj, bomo kasneje«. Ampak kljub temu nam ni treba imeti slabe vesti, da bi se obtoževali, češ imeli smo jo 11 let, pa smo jo odrivali.

Danes vemo, da nobenega trenutka z otroki ne smemo izpustiti. Otroci tako hitro odrastejo, da jih zamudimo in potem je za vse prepozno. Ostajajo zgolj spomini. Spomini, ki počasi izgubljajo ostrino. Da bledijo, si ne upam ali bolje nočem priznati. Ne želim, da minejo!

Na mnoge lepe trenutke nas spominja enajst albumov fotografij, polna omara pohval, medalj in pokalov. Med vaščani in sošolci je bila izredno priljubljena. Zaljubila se je v živali, bila odlična učenka in perspektivna igralka namiznega tenisa. Umrla je pri povratku s športnega tekmovanja na Ptuju. Naša Alenka vsakokrat vedno znova oživi, ko jo kdo od prijateljev in znancev omeni. Takrat smo vsi počaščeni in Alenka postane še bolj prisotna. Zelo nam je dragoceno, da se je njeni vrstniki spominjajo, obiščejo grob in prižgejo svečko.

Krivca za tragedijo ne iščemo, ne obtožujemo in ne obremenjujemo. Zavedamo se, da bi v nasprotnem nastal začaran krog brez rešitve! Trener, ki je bil takrat voznik, je prosil odpuščanja, ki smo ga sprejeli. Že naslednje leto je organiziral memorial – spominsko tekmo deklet v Alenkin spomin. Z memoriali je nadaljeval še nekaj let do svoje upokojitve. Za njim je »nalogo« prevzel mlajši trener Franci, ki s pomočjo Športnega društva Ljubno in sponzorjev vsako leto organizira spominsko tekmo s številno udeležbo. Letos že dvanajstič.

Vsaka stvar ima svoj pomen, kot ga ima tudi rojstvo sina Aljaža dve leti po tragediji. Od takrat imamo vsi skupaj manj mračnih misli. Danes je star toliko kot njegova sestrica Alenka, ki nas je fizično zapustila. Pravijo, da ji je podoben v mnogih stvareh in potezah, prav gotovo pa v športu, saj se je letos prebil med deset najboljših slovenskih igralcev v namiznem tenisu do trinajst let. Tudi Aljaž je ponosen na Alenko in njene uspehe.

Danes že 26-letna Anita je v tem času postala zdravnica in se nedolgo tega tudi poročila. Vedno, ko ji je bilo v srcu težko, ali je želela kaj razmisliti, je obiskala Alenko in jo prosila za pomoč.

Spominjam se najtežjih dni, ko sva z ženo sprejemala težke odločitve v zvezi s pogrebom. Takrat naju je Anita prijela za roke in rekla, da bi bilo gotovo Alenki všeč, če bi bilo tako in tako … Danes vem, da je otroški neobremenjen pogled na svet pogosto edini, ki je smiseln. Tudi sicer nam Alenka kaže pot v različnih situacijah. Verjamemo, da bdi nad nami in nam kaže, kako živeti naprej. Želela si je bratca. Danes ga ima in tudi ime je izbrala zanj. Čudna so pota Gospodova in treba je živeti naprej, nadaljevati tisto Alenkino začeto pot.

Spoznal sem, da logika, ki nam je privzgojena, v mnogih primerih ne vzdrži, vendar rek, da ima narava vedno prav, mora imeti svoj smisel. Evolucija ga potrjuje. Brez rojstva in smrti pa ni evolucije, ni vmesnega življenja. Rad bi verjel Thomasu Edisonu, ki pravi, da je vsako življenje sestavljeno iz roja enot, ki večno živijo. Ko »umremo«, se ti roji enot tako kot roji čebel zatečejo drugam in delujejo naprej v drugem okolju in drugi obliki.

Vojko Frelih, Ljubno 25.6. 2011

Izpoved Zinke Dobrila Vidmar

Sandra, Ko se rodijo sanje in umre življenje

Sin Aljoša je 9. februarja 1984 dopolnil tri leta in v moji glavi so se začele rojevati nove sanje. Da ne bo ostal sam, sem si rekla, in veselo novico najprej povedala njemu. Začudeno me je pogledal, a se hkrati tudi razveselil.

“Ne bom več sam. Dobil bom bratca ali sestrico in skupaj se bomo igrali in ti nam boš prebirala pravljice. Kaj pa ati? Že ve,” me je vprašal.

“Ne, ti si prvi, ki ve to veselo novico,” sem mu odgovorila.

“Dajva, povejva še njemu,” me je nagovarjal. In res, ko je ati prišel iz službe sva novico povedala še njemu.

“Kmalu nas bo več,” sem dejala. Bil je presenečen, to pa je bilo tudi vse.

Aprila sem šla na pregled k svojemu ginekologu in tudi on je potrdil, da bomo že pred novim letom dobili novega družinskega člana. Vsi smo bili veseli.

Večer za večerom sem Aljošu prebirala pravljice in nekega večera me je vprašal: “Ali tudi dojenček posluša pravljico?”

“Tudi, tudi,” sem mu odgovorila. Bil je vesel.

“Rad te imam, mami,” je še dopolnil in že ga je odnesel spanec. Tako je bilo skoraj vsak večer.

Vsak mesec sem hodila na redne preglede k svojemu ginekologu v Kranj in ko sem bila že skoraj na pol poti nosečnosti, mi je zdravnik povedal, da bom morala roditi s carskim rezom.

“Nič naj vas ne skrbi,” je še dodal. Pa vendar me je začelo skrbeti, ampak sem kljub temu upala na najboljše. Še naprej sem hodila v službo in na preglede. Tisto leto smo odšli še na dopust na morje in vse sem kar dobro prenašala. Z Aljošem sva se večkrat pogovarjala kaj in kako bo, ko bo dobil bratca ali sestrico.

“Rabili bomo še več igračk in knjig, da nam jih ne bom zmanjkalo,” je večkrat ponovil. Tudi na voziček se je spomnil. “Kar mojega mu bova dala,” je dejal. “Lepo nam bo,” je ob koncu pogovora dejal in njegove besede so iz mene odgnale skrbi, ki so me tiho spremljale.

Čas je hitro tekel. Poletja je bilo konec in jesen je kmalu prešla v zimo. Ko sem novembra še predzadnjič obiskala svojega ginekologa, je ta določil datum poroda: 28. december 1984. Takrat naj bi še zadnjič prišla na pregled preden bi rodila. Vesela sem se vrnila domov in domačim povedala, da bom rodila še pred novim letom.

Ko je prišel 28. december, sem odšla še na zadnji pregled. Vstopila sem v sobo kjer je bil ultrazvok, se pripravila na pregled in počakala na zdravnika. Ko pa bi k meni moral pristopiti moj ginekolog, je pristopil drug zdravnik. Začudeno sva se pogledala in osorno me je vprašal, kaj delam v njegovi ordinaciji, saj nisem njegova pacientka. Komaj sem mu dopovedala, da sem naročena na pregled in sprejem. Na hitro me je pregledal in odgovoril: “Danes bi morali roditi. To je vse, kar vam lahko povem.”

“Vem,” sem mu odgovorila. “Saj sem zato tudi prišla.” Omenila sem mu, da mi je moj zdravnik povedal, da bom morala roditi s carskim rezom.

“Nič ne vem. Jaz vas ne bom sprejel in operiral. Vi niste moja pacientka,” je še enkrat osorno ponovil in zapustil sobo.

Ostala sem sama. Kaj pa zdaj? Ali se to res dogaja? Oblila me je groza in strah je zopet pognal korenine. Kje je moj zdravnik, sem se spraševala. Zakaj ga ni? Počasi sem se oblekla in se vrnila v sprejemno pisarno k medicinskim sestram.

“Kje je moj zdravnik in kaj bo sedaj z menoj, če namesto njega posega ne bo opravil nekdo drug,” sem spraševala sestre.

“Mi nič ne vemo,” se je glasil odgovor. “Pridite po novem letu. Saj bo vse v redu.”

Mislila sem, da me bo konec. “Saj ne morem normalno roditi, prosim vas, pomagajte mi,” sem jih rotila. Nihče več me ni poslušal in slišal, kot bi bilo zakleto. Bil je čas pred novim letom. Vsem se je nekam mudilo. Nisem mogla verjeti, kako je vse to lahko res. O groza! Kakšna nemoč me je stiskala v svoj objem. Takrat, v tistih trenutkih, sem občutila najbolj srhljivo stran življenja. Vse mogoče misli in razmišljanja so se mi podila po glavi. Če bi šlo samo zame, bi to še nekako sprejela, ampak tu je šlo za nekaj več – za še nerojeno živo bitje, ki mu sama nisem mogla pomagati, saj nisem mogla normalno roditi. Doma je ostal Aljoša. Kako se bo vse to končalo? Kaj naj naredim, sem se spraševala. Bila sem neskončno obupana in razočarana nad zdravniki in zdravniškim osebjem, ki so se tako neodgovorno obnašali in zavračali mojo prošnjo po pomoči. Saj bo vse v redu, so dejali. Nisem imela več besed in moči. Preplavilo me je grozljivo zavedanje, da je bil moj sum in strah upravičen. Slutila sem.

Stežka sem se odpravila iz bolnišnice proti avtobusni postaji in medtem ko sem čakala na avtobus sem z grozo opazovala svojo nemoč in praznino. Solze so mi zalile obraz in skoraj bi spregledala avtobus. Končno sem se peljala proti domu. Vse bolj sem se zavedala resnice, da se tokrat ne bo vse dobro izteklo. Ko bi le lahko našla nekoga, ki bi mi pomagal. Samo to mi je še rojilo po glavi.

Ko sem prišla domov, sem možu povedala, kaj se mi je zgodilo. Nekaj časa me je gledal in poslušal, nato pa je rekel: “Žal ti ne morem pomagati. Pojdi drugam.”

“Nikogar ne poznam, ki bi mi lahko pomagal. Pomagaj mi prosim,” sem ga nemočno prosila. “Saj je tudi tvoj otrok.”

“Kako naj ti pomagam,” mi je odgovoril. “Jaz ti ne morem pomagati.”

Takrat sem spoznala, da sem zopet sama. Znova me je začel dušiti obroč nemoči in obupa in nemo sem se umaknila. Domači so me prišli tolažiti, vendar brez uspeha. Slutila sem grozo in vse bolj sem postajala nemočna. Začutila sem Aljoševo bližino in žalost, ki se je lotevala tudi njega. Stisnila sem ga s sebi in ga z lažnim upanjem želela potolažiti: “Mogoče pa se bo kot v pravljici po nekem čudežu le vse dobro izteklo, kaj praviš?”

“Mami, rad te imam,” mi je zašepetal na uho. Bolj kot jaz njega, je on tolažil mene. Takrat sem verjela le še njegovim besedam, kajti prihajale so iz srca – iskreno bolj kot karkoli. To je bilo takrat edino v kar sem še verjela. Nihče me ni mogel prepričati v kaj drugega.

Otopela sem od vsega hudega in čakala, kaj bo prineslo jutro. Malo pred polnočjo sem v trebuhu začutila sunkovit obrat, potem pa je v trenutku vse obstalo. Niče več se ni premaknilo. Konec je. To je to, sem si dejala. Možu sem dejala, naj pokliče mojega očeta, da me odpelje v kranjsko porodnišnico. Mama in brat pa sta takrat ostal pri Aljošu, ki je na srečo že spal.

Ko smo prispeli v porodnišnico, nas sprva sploh niso hoteli sprejeti, potem pa se je oče razjezil in zahteval, da zbudijo dežurnega zdravnika, sicer ga bo zbudil sam in takrat ne bo prav nič prijetno. Očitno se je zavedal, kako pomemben je bil vsak trenutek.

Prišel je zdravnik in kmalu prepoznal, da je žal prepozno, da tudi sam ne more nič več pomagati, saj nima operacijske ekipe. Bilo je kot zakleto.

Poslovila sem se od očeta in moža. Končno so me sprejeli, vendar je moral otrok najprej umreti. Kriminal, ki mu ni para! Te misli so me in me še danes spremljajo. Kako malo so vredna naša življenja in ali smo tu res samo zato, da o našem življenju odločajo “beli bogovi”. Hkrati se zavedam tudi, da niso vse enaki. A ob peščici redkih izjemno predanih zdravnikov, ki s srcem in z vso odgovornostjo opravljajo svoje delo, se njihovo delo vse bolj izgublja v sivini vsakdanjika.

Zopet sem bila prepuščena sama sebi. Šele naslednji dan v popoldanskem času je prišel zdravnik, ki ga nisem poznala.

“Kaj bo sedaj?” sem ga vprašala.

“Počakati bo treba, da se ekipa vrne na delo,” mi je odgovoril.

Spraševala sem se, ali bom ta čas zdržala. Pustili so me čakati v negotovosti. Vsak dan so me obiskovali in me gledali kot deseto čudo, naredili pa niso nič.

Deklico sem poimenovala Sandra; če bi preživela, pa bi dobila ime Živa. Zadušila se je s popkovino ovito okrog vratu. Ker nisem dobila takojšnje pomoči, je umrla in zapustila ta svet, še preden bi lahko ugledala njegovo luč.

Malomarnost zdravnikov je bil vzrok za njeno smrt. Če bi me bili obdržali v bolnišnici in bili opravili poseg pravočasno, bi deklica živela še danes.

Večer pred operacijo me je obiskala glavna medicinska sestra. Ob tej priliki sem jo prosila, naj mi dovoli, da se še zadnjič poslovim od hčerkice, preden jo bodo odnesli stran. Odgovorila mi je, da to zame ni dobro in da to sploh ni dovoljeno.

Koliko časa me še ne bo nihče slišal, sem se spraševala. Zakaj mora biti tako? Kaj je s temi ljudmi? Zakaj ne razumejo preprostih stvari? Ali bi ravnali enako, če bi se njim zgodila podobna stvar? Kje je sočutje in razumevanje? Kje je zdrava kmečka pamet? Zakaj šele takrat, ko se nam dogajajo tako hude stvari, zaznavamo globino teh bolečih občutkov in nemoči. Te misli in občutki so kot bliski švigali skozi mojo glavo.

Odločila sem se, da se bom kljub temu poslovila od svoje hčerke na svoj način, ki mi ga nihče ne more preprečiti. Tako sem se v mislih odzvala na zavrnitev moje prošnje. Moja volja je tista, ki bo preprečila vaš namen. To je bila moja odločitev, ki sem jo sprejela z vso odgovornostjo in spoštovanjem do tega nedolžnega, še nerojenega in že mrtvega otroka. Predrzna je bila ta misel. Danes, ko je za mano že dolgih 27 let, si upam trditi, da je bila to prava odločitev. Ponosna sem bila nase, ker sem se tako odločila in ker sem zmogla uresničiti svoj namen.

Sandro sem pospremila na njeni zadnji poti na svojevrsten način in spremljal me je občutek, da nisem več sama.

Šele peti dan, 5. januarja 1985, so opravili operativni poseg. Moj trebuh je bil že čisto trd in modrikast, ko so prišli pome in me pripravili na operacijo. Še zadnjič sem si zaželela, da bi me uslišal nekdo, ki tudi v najbolj neskončni tišini prepozna klic na pomoč. O, bog, sem si dejala, ne dovoli, da umrem še jaz. Naj se vrnem k Aljošu, ta čas pa ti pazi nanj. Naj se zgodi tvoja volja. Hvala ti. To so bile zadnje misli, preden so mi nataknili masko in me uspavali.

Počasi sem se pričela izgubljati in oddaljevati, a nekje v daljavi sem še vedno slišala pogovore operacijske ekipe. Začutila sem rez na trebuhu in razprtje trebušne votline. Hčerkico so vzeli iz mene in jo položili v nekakšno posodo, podobno malo večji ledvički. Telo deklice je bilo temno in zvito v klobčič. V sebi sem zaznala svoj notranji glas, ki mi je pravil: Poslovi se, zdaj je čas. Divji vrtinec, ki sem ga začutila v prstih na nogah, me je skozi vrh glave potegnil vase. Občutek sem imela, da se bom sesula. V prostoru na mizi sem videla svoje telo, deklico in zdravniško ekipo. Sklonila sem se nad svojo punčko, jo dvignila in privila k sebi. Potegnilo naju je više in še višje. V močnem vrtincu svetlobe naju je z neznansko hitrostjo odnašalo daleč, daleč stran.

Odšli sva . Prevzelo me je težko razumljivo olajšanje in mir. Nisem je pustila same in ko sva se končno malo ustavili, je njena podoba oživela. Ni bila več temna; na njenem obrazku se je risala podoba hvaležnosti in zadovoljstva. Nekaj časa sva tako lebdeli v prostrani neskončnosti vesolja, nato pa je v trenutku odprla oči in me opozorila, da se moram vrniti. Z mislimi mi je sporočala naj me ne skrbi zanjo, da ji je tu lepo in da na tem svojem potovanju ne bo sama.

“Veš mami, tu je zares lepo. Lepše kot pri vas na zemlji. Tukaj ni bolezni, ni krivic, ni vojn, ni trpljenja. Tu je samo ljubezen. Ko bo prišel tvoj čas, te bom čakala, do takrat pa ne skrbi zame in ne žaluj. Hvala ti, ker si me pospremila tako zelo daleč. Sedaj pa se vrni k Aljošu; on te potrebuje bolj kot jaz. Povej mu, da ga imam neskončno rada in da bom pazila nanj.

Vrni se mami, vrni. Pohiti!” To so bile njene misli, želje in ukaz.

Težko opisujem to slovo, kajti imam občutek, da z besedami ne morem in ne znam izraziti stanja takratnih zaznav ob slovesu. Vse to lahko le doživimo in izkušnja vsakega posameznika, ki ga je doletela podobna usoda, se vedno razlikuje od primera do primera. Tisto, kar nas v teh težkih trenutkih združuje je začetek prebujenja v vse večje zavedanje.

Vrnitev v svoje telo je bila nova boleča izkušnja. Na vrhu glave sem imela občutek kot da glava ni povsem zaprta. Še dolgo po tem sem iz okolice zaznavala veliko močnejše zvoke in nemir. Zvok je postajal vse močnejši in komaj sem lovila sapo. Prebudila sem se v kruto resničnost. Tukaj sem, vrnila sem se. K Aljošu moram. To je bila ukaz, ki sem ga prejela iz onostranstva. Hkrati je bila vrnitev v življenje tudi darilo polno novih spoznanj in iskanj, ki so se odpirala pred mano.

Hvala bogu, živa sem, sem razmišljala. Le moje deklice ni več z mano. Zelo sem jo pogrešala. Obenem sem se začela zavedati, da bo treba živeti naprej. Tistih nekaj dni v porodnišnici, preden sem odšla domov, je bilo zelo težkih. Slišala sem jok tujih otrok in se zavedala, da mojega ni med njimi. V sobo je iznenada stopila glavna sestra in me vprašala, če sem morda razmišljala, kako bi deklico pokopali. Še preden sem ji utegnila odgovoriti mi je predlagala, naj se odločim za skupni grob – to je grob vseh tistih, ki jih je doletela podobna usoda. V takratnih razmerah se mi je to zdelo najbolj primerno.

Predzadnji dan bivanja v porodnišnici me je obiskal tudi moj ginekolog. Obžaloval je, da je prišlo do te nezgode, vendar se časa ni dalo več zavrteti nazaj. Zopet so me preplavila čustva žalosti, nemira, razočaranja, nezaupanja, jeze in nemoči. Vse se je sesulo v prah.

S težavo sem spravila iz sebe: “Nikoli več ne bo tako kot je bilo in bi lahko bilo.”

Želel me je potolažiti, da ni še vse izgubljeno in da še vedno obstaja upanje.

Kakšno neki, sem se spraševala. Nikomur več nisem verjela. Imela sem občutek, da je bilo moje zaupanje izigrano, vendar sem se hkrati zavedala, da je tudi zdravnik samo človek. Zanj sem imela le eno prošnjo – ne zase, temveč za prihodnost drugih mamic in otrok. Prosila sem ga naj nikdar več ne ponovi te strašne napake. Ostal je in brez besed in zapustil sobo.

Kmalu zatem je prišel še primarij s skupino zdravnikov in me ravno tako poizkušal prepričati, da čez nekaj mesecev lahko poizkusim znova. To je bilo takrat zame kaplja čez rob. Imela sem občutek, da bom znorela. V meni je vrelo in nisem se mogla umiriti.

“Dovolj je,” sem rekla naglas. “Mar ne slišite? Dovolj je! Do sedaj sem vam zaupala in verjela, od tega trenutka dalje pa si zapomnite le eno: nič več vam ne bom nasedala. Zame je bil to umor. Nobenih poizkusov več. Zapravili ste vse. Imeli ste priložnost rešiti življenje, pa ste jo zapravili. Od tega trenutka dalje o teh stvareh odločam jaz, ne več vi. Dovolj imam vaših lažnih obljub. Dovolj! Mar res ne morete razumeti, da se tega ne da več popraviti? Škoda je narejena. Prosim vas, dajte mi mir. Utrujena sem.”

Brez kančka obžalovanja in sočutja so zapustili sobo. Zanje je bil to le še en primer v zbirki neštetih primerov, v katerih so odločali bolj ali manj uspešno.

Končno je napočil čas, ko sem bila odpuščena iz porodnišnice. V čakalnici so me že pričakali Aljoša, mož in oče. Stopala sem za primarijem in njegovim kolegom, medtem pa je Aljoša naenkrat stekel pred njega in na ves glas zakričal: “Zakaj nisi pomagal moji mamici? Grd si, ne maram te!” Nato je stekel naravnost k meni.

“Mami, mami moja, rad te imam!”

Vredno se je bilo vrniti. Aljoša se me je oklenil kot klop in se me tiščal vse do doma. Ni me hotel izpustiti. Vse je odganjal stran. Nenehno je ponavljal: “Mami, mami moja, rad te imam!”

Tudi v njegovem življenju je ta zgodba pustila svoj pečat. Čeprav o tem nisva več veliko govorila je še neštetokrat pritekel k meni in mi povedal, kako zelo me ima rad in da je vesel, da sem se vrnila. Ni pozabil povedati: “Veš, tudi sestrico imam rad.” Ob tej priliki sem mu povedala, da mi je Sandra ukazala, da se moram vrniti k njemu in da naju ima tudi ona zelo rada.

Ko sem se počutila že malo bolje, sem mu znova prebirala pravljice in čas je pričel odnašati bolečino.

“Mami, ali sestrica še vedno sliši pravljiceo, ki mi jih bereš,” me je nekega večera vprašal Aljoša.

“Seveda sliši,” sem mu odgovorila. “Vse vidi in sliši.

Zagotovo sva čutila njeno ljubezen, ki jo lahko zaznamo le z iskrenim srcem. Nisem ga želela obremenjevati, vendar me je Aljošev odnos do vsega vedno znova presenečal. Bil je poln miline in sočutja, želje pomagati z vsem kar je premogel in razumel. Razumel je veliko več, kot premore odrasel človek.

Le od kod se je vzel, sem se večkrat spraševala. Dolgo časa nisem mogla razumeti, kako lahko štiri leta star otrok razume to, kar bi pričakoval od odraslega. Čas je razvozlal tudi to uganko. Znal je gledati s srcem. Večkrat sem mu rekla, da je on moj mali veliki modri možek. Ob tem se je le dobrovoljno nasmehnil, kot da bi vedel za kaj gre. Ta vez med nama je z leti rasla in se krepila. Z njegovo pomočjo gledanja na svet sem pričela tudi jaz svet gledati z drugimi očmi. Razmišljala sem: tako je, ko čez noč tvoj otrok postane tvoj učitelj.

Življenje se mi je začelo močno spreminjati. Stvari, ki so bile prej pomembne, so postajale vse manj pomembne. Poti iskanja in spoznavanja svoje resnične biti so se pričela vedno bolj odpirati. Veliko stvari nisem razumela, vendar sem kljub temu hvaležna življenju za to grenko izkušnjo in nova spoznanja med katerimi je bila prav posebna tudi ta izkušnja smrti.

Spoznala sem, da smrt ne pomeni konca, da je začetek nekaj novega, je rojstvo in ponovna vrnitev k počitku v dolg spanec. A ko te smrt doleti, jo zaznaš kot bolečino in le s težko hvaležnostjo spoznanja jo sprejmeš v svoje življenje in ji pustiš, da odide. Ravno ta izkušnja mi je kasneje tudi ob smrti staršev na nek način povrnila mir in strah pred smrtjo, ki je do tedaj nisem znala razumeti. Ob vsem tem sem spoznala tudi nekaj čudovitih ljudi. Naučila sem se nekaj malih modrosti in vsak dan se hvaležno zahvalim za vsak trenutek, ki mi je dan – pa naj bo prijeten ali neprijeten, iz vsakega se lahko nekaj naučim.

Mislim, da sem prišla do pomembnega spoznanja. Ta zahvala ne pripada le meni, temveč tudi ljudem, ki so bili v težkih trenutkih ob meni. Ne želim se več po nepotrebnem potapljati v oceane žalosti in obupa.

Pogrešala sem igrivo srečo, veselje in smeh, ki so za predolgo časa odšli iz mojega življenja in iz življenja domačih. V meni sta se ponovno začela prebujati veselje in sreča, le da sem ju tokrat znala videti in doživeti v majhnih, komaj zaznavnih rečeh. Zato je postajal ta občutek še toliko lepši. To, nekaj, čemur jaz pravim rojstvo nove sreče, je tudi priložnost deliti svojo zgodbo z vami in še z mnogimi drugimi.

Rada bi vam predala svoje spoznanje in sporočilo, da se je dobro zavedati svojega bivanja in živeti s hvaležnostjo spoznanja, da je sreča nekaj, kar vsi nosimo v sebi, le pustiti ji moramo, da zasije z vsem svojim žarom.

ZAHVALA

       Ob tej priliki bi se rada iz vsega srca zahvalila čudoviti osebi, gospe Stani Krebs Pintar, ki je zaslužna za pobudo, da o tej izkušnji spregovorim na glas, ker se o teh stvareh pri nas premalo ve in piše. Ravno tako se želim zahvaliti gospe Alenki Kos, ki me je s svojo prošnjo nagovorila, da svojo zgodbo pošljem med ljudi. Hvala vama, kajti o tem nikoli prej nisem razmišljala. Dobila sem še eno novo spoznanje: vse se zgodi takrat, ko je za to pravi čas. Resnično, iz vsega srca, sem hvaležna vsem, ki so me spremljali na tej poti iskanj. Neizmerna zahvala pa gre predvsem sinu, ki je tako nesebično, potrpežljivo, z veliko mero razumevanja, včasih tudi kritičnosti, sprejemal moje spreminjanje v iskanju smisla moje življenjske poti. Beseda “hvala” naj zaobjame vse najboljše, kar premorem pokloniti ljudem, ki me niso zapustili in so verjeli vame. Moja dolžnost je, da to bogastvo spoznanj delim tudi z vami.