Utrinek iz Dežele Vilinskega ključa

PRISLUHNITE UTRINKU ŽIVLJENJA IZ DEŽELE VILINSKEGA KLJUČA!

Nad velikim poljem, kjer je klasje valovalo v toplem vetriču, je letela bela ptica s širokimi krili.Ko je preletela žitno polje se je nalahno dotaknila zemlje in z občudovanjem zrla na pokrajino nad katero je tonilo žareče sonce.V daljavi je spokojnost prihajajočega večera presekal neutolažljiv jok. Krila ptice je nadomestil moder plašč iz katerega so pokukali rjavi skodrani lasje. Elegantna ptica je dobila obliko prijetne ženske- vilinke, ki je pospešila korak proti glasu, ki se je zarezoval v njeno srce. Ob robu gozda je opazila drobno, sklonjeno postavo nad negibnim otroškim telescem. Vilinka je pokleknila poleg mlade mamice, ki je objokovala svojega izgubljenega sina in jo objela. Oči polne žalosti in obupa so se zazrle v topel vilinkin obraz. Drhteče telo se je privilo ob telo v modrem plašču in se pomirilo.Nad vilinko in mlado mamico je zasijala svetloba večernih zvezd in njuni srci je prevzela spokojnost tihega večera.

V deželi Vilinskega ključa je ob vilinskem stolpu sedela gruča vilinčic. Ob pogledu na njihove barvite plašče, ki so ustvarjali prečudovito mavrico, je prihajajoči mladi mamici prvič po dolgem času zaigralo srce. Srčno žalost je nadomestilo prijetno pričakovanje. Skupaj z vilinko Alenčico sta se posedli zraven preostalih vilinčic in njihove ročice so se povezale v vilinski krog. Med njimi se je začela pretakati prav posebna energija. Vilinka Alenčica je stopila v sredino kroga in izpod svojega vilinskega plašča potegnila zlato skrinjico. V mali skrinji je počival posušen cvet obledelih barv, ki je v trenutku stika s sončnimi žarki zagorel. Od njega je ostalo le drobno seme. Ena izmed vilinčic je seme posadila v cvetlični lonec in ga zalila z vodo, v kateri se je zrcalila mavrica.Vilinka Alenčica je stopila proti mladi mamici in ji s tihimi besedami obrazložila vilinski obred preminule Vilinke. Med tem časom je iz cvetličnega lončka  pokukala cvetlica z opojnim vonjem.

Krog življenja – fizične smrti – in ponovne oblike življenja je bil sklenjen. Deželo so preplavili čudoviti zvoki vilinske glasbe in mavrica nad čarobnim stolpom je zasijala v tisočerih odtenkih. Mlada mamica je dojela sporočilo življenja in smrti in prijeten zvok vilinske dežele je prevetril njeno srce. Breme žalosti, krivde in boleče izgube so nadomestili občutki novega spoznanja, ki so osvobajali njen um in dušo.

Vilinka Alenčica

Pozdravljeni!

Rojstvo – življenje – umiranje…

Ob novem rojstvu nas preplavijo čudoviti občutki sreče, zanosa, mogočnosti…

V življenju nam je dano veliko zanimivih izkušenj vtkanih v mozaik čustev, novih spoznanj…in posledično osebne rasti.

Umiranje – smrt, zavita v tančico skrivnosti…

Umiranje nas samih…umiranje naših najdražjih povezano s čustvi žalosti, jeze, občutki nemoči, krivde. V glavi se poraja veliko vprašanj…brez odgovora…

Kot šestletni otrok sem imela hudo prometno nesrečo in zdravniki niso bili prepričani v moje preživetje. Po devetih dneh kome sem se zbudila na bolniški postelji in z radovednostjo gledala okoli sebe .Spominjam se dečka z obrito glavico, ki je z zanimanjem strmel vame. Po petnajstih dneh bolnišničnega staža me je zdravnik dr. Klun, osupel nad mojo hitro ozdravitev spustil domov v moje domače okolje. Pretiranih fizičnih posledic nisem imela, razen nekaj težkih psiholoških travm. Moja duša in moj um sta se pretirano začela ukvarjati s pojavom smrti. Kot otrok sem si težko razložila določena svoja občutja. Mojo notranjost sta razjedala negotovost in strah.  Bilo je hudo, hudo za nedolžno otroško dušico. Sredi belega dne sem padala skozi predore teme brez izhoda. Nekega dne, ko sem imela enega izmed takih dnevov, pa me je sredi temačnega predora ustavila čudovita podoba v belem. Poimenovala sem jo moja draga Vila, ki me od takrat naprej spremljala na moji življenski poti. Z njeno pomočjo sem prestala marsikatero mojo nerazumevanje fizičnega stvarstva. Sedaj vem, da včasih človek preprosto potrebuje pravljico.

Nekaj teh strahov sem ponesla tudi v najstniško obdobje, v katerem mi je življenjsko pot prestregla oseba in literatura, ki je spremenila vzorce v moji glavi. Beseda umiranje in z njo povezana smrt nista več predstavljali težko breme, ki sem si ga naložila v preteklosti.